Misijonsko delovanje na bližnjem vzhodu
Misijonsko poslanstvo na bližnjem vzhodu ima, kakor kje drugje svoje posebne oblike pričevanja za Kristusa. Mogoče se tu še posebej pokaže, da je na koncu koncev največje pričevanje prav ljubezen. Sredi islamskega sveta, ki je nemalokrat prežet s nestrpnim fundamentalizmom, je zgledno krščansko življenje in pričevanje z dobrimi deli edina možna oblika evangelizacije. Krščansko pričevanje in pridiganje na javnih krajih je skoraj nemogoče. Misijonarji in misijonarke, ki so si kljub nasprotovanju utrle pot pričevanja, se shajajo v skoraj praznih cerkvah... Pri oblasteh se vedno kaj zatakne... Kako veliko nasprotje od afriških misijonskih Cerkva, kjer so cerkve v večini primerov premajhne... Malce drugačna podoba se kaže le v sveti deželi, kjer so že tradicionalno skupaj povezane vse tri velike vere: islamstvo, judovstvo in krščanstvo.
Slovenci so imeli stik s sveto deželo predvsem kot romarji. V Izraelu so bili že v 18 stoletju nekateri slovenski frančiškani. Sedaj deluje tam še frančiškan Metod Brlek. Svoje plodno profesorsko življenje je tam žrtvoval tudi njegov rodni brat Cecilijan Brlek, prav tako frančiškan. Rodila sta se v Trnovem pri Ilirski Bistrici. V sveti deželi je doživela svojo izpolnitev tudi kombonijanka Marija Brlek Trošt doma iz Podnanosa. V mladosti je delala kot gospodinjska pomočnica na Siciliji. Kljub želji, da bi odšla v misijonsko Afriko, jo je pokorščina vodila v Jordanijo, kjer je delovala 27 let. Svoj poklic je opravljala kot kuharica v bolnišnici. Po tej službi pa je nastopila svoje misijonsko delovanje v Jeruzalemu. V Betaniji (del Jeruzalema, kjer je Jezus zahajal k Marti in Mariji in kjer je obudil Lazarja) deluje v hiši za starejše sestre. Sprejemajo pa tudi skupine popotnikov in gostijo duhovne iskalce. Vodijo otroški vrtec za uboge, jim kuhajo in obiskujejo tiste, ki so najbolj potrebni. Sama pravi: ťNaš apostolat je predvsem v krščanskem odnosu do njih in pa v zgledu, kako brez usmiljenja, dobrih del in potrpljenja naše življenje nima vrednosti.
V Izraelu je na salezijanski šoli je delovala kot katehistinja tudi S. Milena Zadravec. Od tu jo je leta 1988 pot vodila v Libanon, kjer je preživljala mukotrpno obdobje državljanske vojne v Bejrutu. Nekaj časa se je posvečala tudi egiptovskim revežem, sedaj pa se je zopet vrnila v Libanon.
Od leta 1990 deluje v Libanonu tudi minorit p. Martin Kmetec doma iz Sv. Vida pri Ptuju. Svoje delo posveča predvsem mladini.
V Turčijo je že po prvi svetovni vojni odšlo več slovenskih usmiljenk. Delovale so predvsem v bolnišnicah. V Turčiji delujejo tri slovenske misijonarke. Veronika Kmetec, doma iz Šentvida pri Stični deluje v psihiatrični bolnišnici. Ob svojem razmišljanju ugotavlja: ť Je več vrst misijonskega dela: Prvi način je molitev, drugi pričevanje in tretji oznanjevanje. Na prva dva načina moremo vsi sodelovati. Tu nam je prepovedano evangelij oznanjati z besedo, ker je edino priznana vera islam. Zato nam ni dovoljeno nositi redovno obleko, le pokrivalo smemo imeti...Ť s. Dora Toš, z Ločkega vrha pri Ptuju in s. Lucijana Forte. Vse so imele svojevrstno preizkušnjo nedavno tega, ko je Turčijo prizadel močan potres. Svoje moči so morale toliko bolj razdajati tistim, ki so bili zaradi potresov najbolj prizadeti. |
Sedanji misijonski delavci v Indiji
Misijonarji se morajo vedno znova povsod, kjerkoli delujejo, prilagajati določenim ljudem, določeni veri in mišljenju; tako tudi v Indiji. Nekatere posebnosti približevanja krščanske vere v hinduistični svet nam pobližje prikaže odlomek iz pisma misijonarja Ivana Kešpreta: ťVera ni kakor obleka, ki se lahko hitro zamenja. Prehod iz hinduizma v krščanstvo je dolg in počasen. Hindujcu je treba dati moralno podlago, da bo postal kristjan. Naši mladini vcepljamo v srce moralne zakone, a še ni zrela za prejem krsta. Mnogi nas prosijo za križce in svetinjice, ki jih spoštljivo nosijo okoli vratu, s tem jih izročamo v Marijino varstvo, naj jih ob svojem času Ona privede k sinu Jezusu.Ť
Azija je bila od nekdaj duhovno zelo bogata in raznolika dežela. V svoji zgodovini je podarila človeštvu veliko modrih ljudi in bogato duhovno izkustvo. A v tej raznolikosti in bogastvu se skriva tudi velika materialna in ponekod, denimo v kastnem sistemu, tudi velika duhovna revščina. Največ ljudi Indiji izpoveduje hinduistično verovanje, poseljujejo pa jo tudi muslimani, sikhi in druga animistična ljudstva.
Slovenci smo poseben stik s to veliko državo dobili preko Bengalskega misijona, ki so ga vodili slovenski jezuiti. Kot zadnji slovenski misijonar je v ta Bengalski misijon odšel p. Jože Cukale, ki je poleg duhovniške službe vršil tudi umetniško ter bil tesen sodelavec Matere Terezije. O tem velikem, lani umrlem, misijonarju bodo letos posvečeni tudi misijonski študijski dnevi, ki bodo potekali od 15.do 16. 11.2000
Med prvimi misijonarji, ki še vedno delujejo, je v Indijo odšla sestra Terezija Medvešek, rojena 1906 leta v Prečni pri Sevnici. K salezijankam je vstopila leta 1927, v In pa je odšla leta 1931 že kot učena bolničarka. Poučevala je verouk, bila predstojnica šolskega zavoda in internata za dekleta. Leta 1997 pa se ji je zelo poslabšal vid, tako da ne more več opravljati svoji del sama. Svojo starost posveča Bogu in molitvi.
Leta 1934 je odšel v daljno deželo tudi Pavel Bernik, doma iz Puštala pri Škofji Loki. Rodil se je leta 1917. V Indiji je dokončal bogoslovje in se udejstvoval predvsem na vzgojnem področju. Delal je z mladimi redovniki in semeniščniki. Poleg predstojniških del je opravljal tudi dela s področja poučevanja jezikoslovja in teologije. Ob vsem tem, pa je opravljal tudi klasično misijonsko delo po vsej Indiji, kar mu je v času omejevanj gibanja tujih misijonarjev, zagotavljala stalna domovinska pravica. Pred nedavnim se mu je zelo poslabšal vid, tako da ne more več ne brati ne pisati.
V tem delu sveta pa deluje tudi salezijanski brat Ivan Kešpret. Rodil se je v Lukovici pri Šoštanju. Na začetku svoje misijonske poti v Indiji je deloval kot ekonom in bolničar. Nadaljnja pot pa ga je vodila v tiskarske delavnice, kjer je kot mojster učil v tiskarski šoli. Po osemindvajsetih letih dela v tiskarni so ga premestili v bližino Tirapatturja, kjer je preživel prvih triindvajset let misijonskega delovanja. Deluje v noviciatu, kjer poučuje praktično kmetijstvo in petje, kateremu se je posvečal že na vsej dosedanji poti.
Ludvika Zabreta je Bog pokilcal iz Topol pri Mengšu. V Italiji je končal kmetijsko šolo in skupaj s Ivanom Kešpretom odšel v Indijo, kjer je deloval v salezijanskih centrih predvsem kot vzgojitelj kmečke mladine. Poleg kmetijskih veščin jih učijo tudi pisanja in branja ter druge tehnične poklice. Deluje v Goi.
Marija Sreš se je v domovini šolala na višji ekonomski fakulteti. V Družbo misijonark Jezusa Kristusa je vstopila v Španiji in leta 1971 odšla v Indijo. Svoj misijonski poklic opravlja v pokrajini Gudžerat med domačinkami, katerim se je popolnoma podarila. Med temi gorskimi plemeni so ženske še posebej potisnjene v ozadje in brez pravic. Marija jim pomaga pri spoznavanju prijetnejšega, srečnejšega načina življenja. Dokaj spretna pa je tudi na literarnem področju. Nedavno je dobila visoko literarno nagrado za zbirko novel o življenju domačink.
|
Misijonsko delo na dalnjem vzhodu
Današnja razvejanost misijonskega delovanja na dalnjem vzhodu ima izvore na Kitajskem, kjer je ob začetku tega stoletja delovala skupina zavzetih misijonarjev iz Slovenije. (Turk, Kovač, Avbelj, Benigar, Kerec, Geder...). Od leta 1936 so na Kitajskem delovale tudi slovenske misijonarke frančiškanke Brezmadežne. Le te so tudi zgradile bolnišnico, kamor je leta 1948 prišel tudi dr. Janez Janež, zdravnik in prvi slovenski laiški misijonar. Žalostna usoda pa je doletela misijonarje z izgonom iz Kitajske leta 1952. Svoja delovna področja so poiskali v okoliških državah ali pa so se vrnili med svoje.
Hongkong
Trenutno deluje v Hongkongu s. Anica Miklavčič, kanosijanka, ki je odšla na Kitajsko leta 1936 po opravljenem novicijatu. Svoje moči je šestnajst let razdajala mladini v šoli. Po izgonu iz Kitajske je odšla na Japonsko in tudi tam šestnajst let delovala med mladimi. V domovino je prišla na prvi obisk po tridesetih letih. Leta 1968 so jo poslali na Tajvan, (nekdanja Fermoza), kjer je poučevala verouk v vrtcu, pripravljala družine na krst in obiskovala bolnike in zapornike. Od leta 1981 je v Hongkongu. Zaradi znanja večih jezikov je vsestransko uporabna. Skrbi za Kitajce, ki prihajajo in jih pripravlja na krst. Pri japonskih mašah skrbi za petje in poučevanje otroškega verouka v japonščini...
V Hongkongu deluje tudi salezijanec Stanko Pavlin. Rodil se je v Semiču leta 1916. Po noviciatu je odšel na japonsko kot tiskarski stavec. Ob delu je nadaljeval s šolanjem in postal ravnatelj šole. Za nekaj časa je odšel na Kitajsko kot prevajalec in profesor japonskega jezika. Po drugi svetovni vojni je vpisal študij teologije. Predstojniki so ga poslali v Hongkong, kjer je leta 1952 bral novo mašo. Njegovo delo je vseskozi povezano z šolo, ravnateljstvom in predstojništvom. V prostem času pa še s pomočjo na župniji.
Japonska
Slovenski misjonarji so odšli na daljno Japonsko že leta 1928. Trenutno v tej deželi, ki šteje stošestindvajset milijonov ljudi, od katerih je katoličanov manj kot polovica milijona, misijonari jezit dr. Vladimir Kos. Do nedavnega je bil na Japonskem tudi Janez Mihelčič, vendar je odšel na delo v Kirgizistan.
Vladimir Kos se je rodil leta 1924 v Murski Soboti. V Rimu je študiral teologijo in vstopil k jezuitom. Postal je doktor teologije. Na Japonskem je na univerzi poučeval angleški in nemški jezik ter filozofijo. Ob tem pa se je vseskozi ukvarjal še s socialnim delom. Zaradi starosti in zakonov, ki predpisujejo starostno mejo za delo, je poučevanje zapustil in se posvetil samo socialnemu delu. Živi v tokijskem predmestju med reveži in vlaga svoje moči v socialni center za šibke in socialno ogrožene otroke ter skrbi za finančno poslovanje: pri bogatih prosi za denar, da se lahko center preživlja. Poudariti pa je potrebno, da je zelo ustvarjalen tudi na pesniškem področju, saj je izdal sedem pesniških zbirk.
Tajvan
Tajvan verjetno ni povsem neznan misijonskemu zaledju. Tu je namreč deloval neutrudni dr. Janez Janež, slavni kirurg revežev in vzgojitelj medicinskih sester. Na Tajvanu pa deluje sedaj le še leta 1925 rojeni Franc Rebolj. Njegova družina se je že zelo zgodaj preselila v Ameriko. Tu je vstopil k maristom in odšel v misijone. Njegovo skrbno delo za preproste ljudi je kmalu obrodilo sadove. Zgradil je cerkev, bolnišnico... Sedaj vodi otroški vrtec in poletno šolo. Organiziral je tudi knjižnico za visokošolske študente. Za svojo nesebično pomoč je dobil tudi tajvansko priznanje za dobrega človeka leta, ker je v času hudih poplav tvegal življenje za druge.
Tajska
Na Tajskem deluje neutrudna uršulinka s. Frančiška Novak. Rodila se je leta 1915 v Ljubljani. V uršulinski red je vstopila v Franciji in po noviciatu odšla v Anglijo. Svojo misijonsko pot je začela leta 1947 v takratnem Siamu. Tam je že delovala pokojna s. Ksaverija Pirc. Delo jo je vodilo po vsej deželi, kjer je predvsem delovala v šolskih zavodih za dekleta. Dela je vedno veliko: poučuje verouk, pripravlja na prejem zakramentov...
|
Kirgizistan
V Kirgizistanu deluje misijonar Janez Mihelčič. Rodil se je leta 1942 v Radovljici in ima še dva brata duhovnika (Brat Franci je misijonar na Madagaskarju.) Janez je po študiju v Ljubljani in Rimu vstopil v jeziutski red in preko Irske odpotoval na Japonsko. Tu je dokončal študij japonščine, ruščine in teologije. Po skoraj tridesetih letih svojevrstnega misijonarjenja je odšel v Moskvo, kjer je nadaljeval vzgojno delo v kolegiju sv. Tomaža. Od tu pa ga je pot vodila v Kirgizistan. Politično situacijo v tej državi Janez opisuje takole: ť... do predlanskega leta je bila v Srednji Aziji tole edina država, ki ni bila na seznamu kršiteljic človekovih pravic, zdaj si je pa tudi že priborila mesto na tem spisku; nad demokracijo pa se vsi mogočneži le posmehujejo.Ť Njegovo misijonsko delovanje je namenjeno študentom in vzgoji. Tu tudi najde zadovoljstvo in iskrico upanje. O mladini je zapisal: ťMladina me vedno znova preseneča s svojim idealizmom; sprašujem se le, kam se ta pozneje izgubi... vem, da se bodo nekateri nekaj naučili tudi od zgodovine, in če jim lahko vsaj malo pomagam, potem moje delo tu ni zaman.Ť
Sibirija
Leta 1997 je v katoliško diasporo v Sibiriji odšel lazarist Tomaž Mavrič. Tomaž se je rodil leta 1959 Buenos Aires-u, slovenskim izseljencem. Mašniško posvečenje je imel v Ljublani. Deluje na področju apostolske administrature za Sibirijo v mestu Nižnji Tagil. V Sibiriji v Severouralsku pa deluje tudi leta 1953 v Žetalah rojeni misijonar Lojze Letonja, ki je pred tem trinajst let deloval na Madagaskarju, kjer še vedno deluje njegov brat Jože. Čeprav je Rusija tradicionalno pravoslavna država in katoliške duhovnike pogleduje postrani kot kakšen tujek, pa jim priznava tudi zasluge, katere jim gredo. Krajevni časopis je o njihovem delu zapisal naslednje: Pisali smo že (? ), da sta se v Severouralsku pred kratkim naselila katoliška duhovnika, Krištof Waryan in Lojze Letonja. Oskrbujeta katoličane od Serova do Ivdelja. Njuno delovanje je mirno in nič ne obešata na veliki zvon. Tako smo čisto po naključju izvedeli, da že nekaj mesecev katoliški duhovniki plačujejo prehrano šestdesetim otrokom v vasi Bajankova (15 km od Severouralska). (...) On je dal predlog o tem na upravo za šolstvo in oni so predlagali to vas, ker je tam največ nepreskrbljenih družin. Tako sedaj dajejo vsak mesec za prehrano otrok okrog deset tisoč rubljev (900 dem). To je ravno prav za primerna kosila tem otrokom, katerih starši ne morejo plačati. Duhovnika prihajata v šolo v Bajankovo in tako tudi vidita, kako se ta pomoč razdeljuje. Ravno tako direktor šole vodi nadzor in vidno je, da se zares zanima za otroke. Tudi med počitnicami, razen v avgustu, bodo otroci prihajali na kosilo v šolo. Za denar, ki bi ga porabili v avgustu za hrano, pa bo šola kupila barve za pleskanje šolskih prostorov. Ravno tako so katoličani podarili glasbeni center (stolp), ki ga uporabljajo ob različnih prireditvah. Dobrodelnost je tradicionalna dejavnost naše Cerkve, pravita duhovnika.Ť (Galina Šjevjela).
To je verjetno zgovoren dokaz za njuno delo!
Tomaž in Lojze sta v Sibirijo odšla na prošnjo škofa apostolske administrature za Sibirijo, ki je želel, da bi omogočili razšpršenim katoliškim kristjanom ponuditi duhovno pomoč in oskrbo. Veliko pa tudi pomagata revežem, predvsem sirotam.
Albanija
Že v času prve svetovne vojne je v Albaniji deloval jezuitski brat Janez Kastelec. Albanskim vernikom pa so prišle na pomoč tudi slovenske usmiljenke. Med drugimi je šla leta 1992 v Albanijo tudi zdravnica Mirjam Praprotnik (redovna skupnost Hčere krščanske ljubezni-usmiljenke, doma iz župnije Naklo). Deluje v bolnišnici, poučujejo verouk, pomagajo ubogim... Vzgojno deljuje v Albaniji tudi salezijanec Rudi Borštnik(Šentjurij pri Turjaku), ki v Skadru skrbi za mlade kandidate za redovno življenje.
|
Ruanda in Burundi
Ruanda in Burundi sta sicer različni in ločeni državi, vendar sta si tako podobni, da ju težko ločujemo. Tako po najnovejši zgodovini (po osamosvojitvi) in prebivalstvu, kakor po delovanju slovenskih misijonarjev in misijonark, ki so sledili Kristusovemu križu med te tisočkrat križane ljudi. Že več let namreč v teh dveh državah divjajo državljanske vojne. Danilo Lisjak, ki v knjigi Ruanda, črna vest človeštva (Izdal Katehetski center, Knjižice, Ljubljana 1994), opisuje delček grozot, velikokrat vzdihne, da se vsega trpljenja nikakor ne da opisati. Pa se da odpustiti, se da pozabiti? Pozabiti ne! Pa odpustiti? Upajmo, skupaj z misijonarji, da se bo stanje pošasi umirilo in da bo prišlo do resničnega razumevanja, odpuščanja in sprave.
Naši misijonarji in misijonarke so v tem času delovali tako v Ruandi, kot v Burundiju. Usoda ljudstva je bila tudi njihova usoda. Večkrat so stavili na kocko tudi svoje življenje. Hvala Bogu, vsi so ostali živi, stavili so namreč na upanje in ljubezen, ki nikoli ne osramoti.
V Burundi sta odšla leta 1971 salezijanec Jože Mlinarič (rojen leta 1940 v Bratoncih) in usmiljenka Bogdana Kavčič (župnija Žiri). Jože je delal kot graditelj cerkvenega občestva in graditelj cerkva. S. Bogdana, izučena medicinska sestra, pa je delala z ljudmi na podeželju. Oskrbovala je ljudi v dispanzerju in poučevala. Leta 1978 se je Jožetu pridružil še Gusti Horvat (salezijanec, župnija Beltinci). Njihovo delo v Burundiju je trajalo do leta 1987, ko so morali zapustiti državo vsi misijonarji. Njihova prisotnost oblastnikom ni ugajala. Vsi trije so odšli v Ruando.
V Ruandi sta delovali dve sestri usmiljenki: s. Vida Gerkman in Anka Burger. Vida je v misijonih od leta 1977. Kot izučena medicinska sestra je delala v dispanzerju. Posebej se je izkazala kot zdravstvena vzgojiteljica žena in otrok. Anka Burger (rojena 1950 v Šmihelu pri Novem Mestu) sicer višja medicinska sestra, pa si je zadala misijonski križ leta 1984. Delala je najprej eno leto v Burundiju, od kjer je odšla v Ruando in delala v dispanzerju. Posvečala pa se je tudi delu z reveži. Kmalu se jim pridruži tudi Danilo Lisjak, salezijanec, ki je pred tem delal v Zairu. Vsi skupaj so morali nositi težo nemirov in državljanske vojne. Leta 1991 se jim je pridružila še s. Vesna Hiti. Tu so delovali do leta 1994, ko so se razmere zaostrile tudi v Ruandi. Cerkev je bila še posebej deležna jeze in sovraštva.
Usmiljenke je delo klicalo skupaj z begunci v Zaire, ki je postalo začasno pribežališče. Pomagale so v begunskih taboriščih. Tudi njihovo življenje je bilo večkrat ogroženo.
Leta 1995 so se razmere v Ruandi izboljšale. Sestre so se lahko vrnile. Dela je več kot dovolj. Razmere pa so še vedno dokaj nejasne. Delo v dispanzerju, podhranjenost, aids...
V Burundi so se vrnili tudi Jože, Gusti in Danilo Lisjak. Jože sedaj opravlja delo ravnatelja skupnosti in župnikuje. Gusti Horvat je ekonom. Konec leta 1997 se je fantom pridružil še salezijanski brat Vilko Poljanšek. Vilko je izučen mizar in še kako prav pride v mizarskih delavnicah in pri pouku. Skupaj Danilom skrbita da delo v delavnicah in šoli dobro poteka.
Botswana
Zora Škerlj, uršulinka, je doma iz Vrhpolja pri Vipavi. Po postojnski gimnaziji se je odločila za uršulinski red in po opravljenem noviciatu odšla v Anglijo, kjer se je učila angleščine. Preko Jušnoafriške republike (študij francoščine) je odšla v Malavi. Od tu pa v Zambijo kjer je naslednje štiri leta delovala kot koordinatorica laiškega apostolata in skrbela za razvojno delo v lusaški škofiji. V te času je tudi diplomirala iz sociologije. Od leta 1975 pa deluje v Botswani, kamor je prišla na željo tamkajšnega škofa. Vse moči vlaga v to, da bi Grmičarjem omogočila boljše življenje in njihovo prvobitno dostojanstvo, ki so ga imeli kot prvotni prebivalci Botswane. Ob tem je tudi predstavnica Botswanske cerkve na raznih konferencah širšega področja. Pred tremi leti je bila za njene Grmičarje namenjena tudi trikraljevska akcija.
Za nekaj šasa se ji je pridružila Cvetka Trojer, vendar je zaradi zdravstvenih težav kmalu odšla.
Tanzanija
V Tanzaniji deluje zamejski Slovenec Emil Čuk (Družba consolata). Predvsem se ukvarja z vzgojo mladine in pastoralno socialnim delom.
Južna Afrika
V Južni afriki je od lepega števila slovenskih misijonarjev in misijonark ostala le še s. Terezija Benigna Šteh, oblatinja sv. Frančiška Asiškega. Rojena je bila leta 1919. 1931 pa odide v Južno Afriko. Sedaj ima na grbi že 89 let, od tega 67 let v misijonih. Delovala je kot prednica, katehistinja, kuharica... Čeprav skoraj slepa in gluha še vedno rada moli in pomaga svojim sosestram. Tu je delovala tudi njena rodna sestra Alojzija Šteh, ki je umrla leta 1997. Vsekakor pa je potrebno omeniti, da sestra še vedno, čeprav z veliko težavo zelo pogosto vzpostavlja stike z domovino.
Papua Nova Gvineja.
Na Papui Novi Gvineji je bil med prvimi slovenskimi misjonarji salezijanski brat Jože Kramar. Rodil se je na Homcu leta 1919. K salezijancem je vstopil 1935 leta. Svoje misijonsko poslanstvo je opravljal po večih krajih daljnjega vzhoda: v Burmi, Bengaliji in na Filipinih. Njegovo delo je bila vseskozi vzgoja mladih fantov za zrelo krščansko življenje. Poučeval jih je verouk, računstvo, tehnologijo in angleščino. Poleg vzgojnega dela je bila njegova skrb tudi gradnja misijonskih postaj in njihovo vzdrževanje. Na Papui Novi Gvineji je v jeziku kearu napisal prvi katekizem. Trenutno je na daljšem oddihu v Sloveniji.
Jože pa je pod svoje okrilje že pred leti z veseljem sprejel pomoč mladih laiških misijonarjev. Tja je odšla laiška misijonarka Zvonka Kopina (župnija Leskovec pri Krškem). Poučevala je v šoli. V Slovenijo se je vrnila, a že po nekaj letih ponovno odšla na nazaj. Na Jožetovo povabilo so se odzvali tudi Uroš Glavač, Franci Kurent, Peter Pfeifer in Elizabeta Zadravec. Trenutno delujeta od teh misijonarjev le še Franci Kurent, doma iz Trzina in Zvonka Kopina.
|
MADAGASKAR, RDEČI OTOK RIŽA, VOLOV IN POŽGANIH PLANJAV
Madagaskar je po površini peti največji otok na svetu in leži jugovzhodno od afriške celine v indijskem oceanu, ter gosti dvanajst milijonov prebivalcev. Najvažnejša prehrana na otoku je riž, poleg tega pa velja omeniti, da narava rada postreže z obilico tropskih sadežev od kokosa do ananasa. Svojevrsten pomen ima govedoreja. Govedo ima bogato tradicionalno vlogo v življenju malgaškega ljudstva. Posest goveda daje čast, veljavo in blagostanje. Zaradi njih zažgejo ob koncu sušne dobe (september, oktober, november) skoraj vse travnate stepe, da zraste mlada sveža trava. Na otoku ni tipičnih afriških živali, z izjemo krokodila in raznovrstno paleto kameleonov. Gospodarske razmere so katastrofalne. Madagaskar uvrščajo med sedem najrevnejših držav sveta. Sociale ni, državno šolstvo deluje z 20% zmogljivostjo? Sicer demokratična državna ureditev se imenuje bolj ali manj korupcija... Revežev je veliko, predvsem po večjih mestih... Dela misijonarjem torej nikoli ne zmanjka.
Dandanes je Madagaskar posebna misijonska dežela, saj v njej deluje največ Slovencev in Slovenk. Mnogo jih je tam delovalo tudi začasno, tako, da se njihovo število dviga krepko čez štirideset. Trenutno pa deluje na tem rdečem otoku šestnajst Slovencev.
Prvi slovenski misijonar, ki je stopil na Malgaška tla je bil lazarist brat Jože Obreza, doma iz Begunj pri Cerknici. Med Malgaše je odšel leta 1929. Deloval je kot mizar in graditelj misijonskih poslopij. Kasneje je tja prišla še usmiljenka Ana Rešetič (1933) doma iz Šentjerneja, štiri leta za njo pa je na otok prispela tudi frančiškanka Marijina misijonarka Jožefa Malgaj. Obe sta se ukvarjali z pomočjo bolnikom in zdravstveno oskrbo.
Uspešno in nad vse plodovito delo slovenskih misijonarjev pa se je začelo v sedemdesetih letih z prihodom usmiljenke s. Marjete Mrhar leta 1961. Rojena je bila leta 1923 v župniji Gabrovka - Sv. Križ pri Litiji. Svoje medicinsko znanje je z velikim pridom uporabila v dispanzerju in oskrbovanju bolnikov, ter izobraževanju domačinov. Svoje znanje in izkušnje pa je razdajala tudi vsem tistim laiškim misijonarkam, ki so na njeno pobudo prišle na Madagaskar na pomoč, tako iz domovine, kakor iz izseljeništa. (O njih več v prihodnjem nadaljevanju). Sestra deluje v Tangainonyju.
Leto za njo je prispel na Madagaskar lazarist Ivan Štanta. Doma iz Mirna pri Novi Gorici. Nekaj časa je bil pri njemu tudi rodni brat Lovrenc kot laiški misijonar, gradbenik, ki je pomagal pri gradnji misijonskih postaj. Ivan deluje v okolici Ihosya, kjer oskrbuje 6000 ljudi, ki so razseljeni po okoliški stepi. Njegovi skrbi je podvrženo tudi majhno naselje za obnemogle. Misijonska hiša na Mirenskem Gradu in Misijonska pisarna v Ljubljani sta izdali tudi knjigo Ivana Štante z naslovom Proti domu.
Poseben razmah je prineslo leto 1968, ko so na otok prišli usmiljeniki Marija Pavlišič in Terezija Pavlič, ter lazarist France Buh. Marija je bila rojena leta 1937 v Beli krajini. Končala je bolničarsko šolo in kasneje po vstopu v noviciat še srednjo medicinsko šolo v Prištini. V Vohipenu, kjer deluje, je posvetila Malgašem vse svoje bogato znanje in široko srce. S. Terezija Pavlič ravno tako medicinska sestra, deluje v dispanzerju v kraju Ambatoabo. Posebno skrb posveča gobavcem, ki jih je na Madagaskarju še vedno veliko. France Buh je bil rojen 1928 v Šmartnem pod Šmarno goro. Študiral je v Italiji, Španiji in Argentini. Mašniško posvečenje je prejel leta 1954. Svoje dušnopastirstvo je opravljal po večih krajih. Med drugim je bil tudi generlani vikar Farafanganske škofije, ki združuje pod svojim okriljem večino slovenskih misijonarjev in misijonark.
1970 leta se je Francetu pridružil Rok Gajšek doma iz Žetal. Najprej je deloval v farafanfanski škofiji kot župnik v Ranomeni, nato je bil vzgojitelj v lazaristovskem zavodu v Fianarantsui, sedaj pa pomaga v glavnem mestu pri vzgoji bodočih lazaristov in nudi velikodušno pomoč tudi Petru Opeki v okviru dobrodelnega združenja Akamasoa.
Kmalu za Rokom je Farafanganska škofija dobila še eno požrtvovalno slovensko misijonarko. Med Malgaše se je odppravila Usmiljenka s. Amanda Potočnik doma iz poljanske doline.Po opravljeni gostinski šoli je delala v gostinstvu, dokler ni vstopila k sestram in tam opravila še dveletni katehetski tečaj. Svoje moči je razdaja predvsem kot socialna delavka in katehistinja odraslih. Trenutno dela v Fianarantsuji, in skrbi za hišo, kjer imajo njihove sosestre noviciat.
Misijonski delavni duh je k revežem prignal tudi misijonarja Janeza Puhana. (Doma iz Bogojine) Janez je stopil k lazaristom in daroval novo mašo leta 1969. Po pripravah v Franciji je 1972 odšel na Madagaskar. Deloval je v Manambondrou, najjužnejši postojanki Farafanganske škofije, kjer je sezidal lepo cerkev, župnijski dom in župnišče. Kasneje je v Ambuigugu sezidal velik in nadvse uspešen dispanzer, v katerem so do nedavnega delale slovenske laiške misijonarke.
Že v prejšnjih Misijonskih vezeh smo omenili, da ima Madagaskar posebno mesto v srcih Slovencev. Daleč največje število slovenskih misijonarjev se je odpravilo na pot pomoči v ta del Afrike. Še posebej pa smo Slovenci lahko ponosni na misijonarja Petra Opeka, ki je z nesebično preprostostjo zastavil delo, ki se mu težko najde primerjavo. Peter, rojen leta 1948 v Buenos Airesu kot sin slovenskih zdomcev iz Argentine je prišel na Madagaskar že med študijem bogoslovja leta 1975. Po končanem študiju se je vrnil in zelo uspešno deluje med temi ljudmi že preko dvajset let. Sprva je deloval z drugimi slovenskimi misijonarji na jugu otoka v Vangaidranu, kjer je zgradil lepo župnijsko cerkev. Ob premestitvi v glavno mesto Antananarivo, kjer naj bi prevzel skrb za mlade bogoslovce, pa je v živo spoznal neverjetno revščino in pomanjkanje teh ljudi, ki so si na smetiščih iskali hrano in upanje. Za njih je Peter je zastavil vse svoje moči. Zaoral je ledino in zajadral na odprto. V nekaj letih je na gričih poguma (okolica Antananariva) zraslo pravo mesto. Zidane hiše in vrnjeno dostojanstvo je vrnilo iskrice upanja ljudem, ki so že bili odpisani, ujeti v glad, pomanjkanje, prostitucijo, mamila in alkohol. Dobili so svoje šole, delo... Mogoče bi bilo bolje reči, da je k njim prišla obljubljena dežela. Res je, vsi so morali trdo delati in še morajo, vendar imajo dom, imajo možnosti... Peter z veseljem pove, da stoji na otoku tudi Slovenska vas, za katero so nesebično prispevali mnogi Slovenci po vsem svetu, čeprav potarna, da bi bila lahko večja... Kljub velikim uspehom pa Peter ostaja isti: preprost, zagnan, prijazen. Svoje novomašno geslo: ťVsak človek je moj brat.Ť dejansko živi. To vam bo povedal vsak Malgaš.
Misijonski poklic je po eni strani izjemno težaven. Velikokrat se pojavijo razmere, ki še zdaleč niso rožnate. Vendar kljub temu daje misijonski poklic veselje, ki ga srečamo le redko kje. Vsakodnevne skrbi počasi izpilijo vesel odnos do sveta in ljudi. S svojo očarljivo vedrino in humorjem na Madagaskarju gotovo prednjači misijonar Klemen Štolcar. Čeprav so mu drugi kaj hitro za petami. Klemen, doma iz Gorij pri Bledu, je na Madagaskar odšel kot škofijski duhovnik leta 1979. Deloval je v Ranomeni, Farafangani, sedaj pa deluje v Vangaidranu.
Svojevrstno pomlad je doživel Madagaskar leta 1985, ko se je tja odpravilo kar nekaj slovenskih misijonarjev. Na otok je prišla Marjeta Zanjkovičrojena 1950 v Gibini ? Razkrižje (Hčere Marije pomočnice). V Italiji je opravila tečaj za bolničarko in sedaj svoje znanje velikodušno uporablja na severu Madagaskarja, kjer dela med bolniki. Posebno skrb namenja poučevanju in ozaveščanju mater z malimi otroki. Svoje bogato znanje, spretnost in predvsem iznajdljivost je Malgašem in slovenskim misijonarjem posodil tudi neutrudni delavec Jože Letonja. Rojen je bil leta 1941 v Žetalah v Halozah. Doma je delal na kmetiji in kasneje kot ključavničar. Sedaj pa dela kot tehnična deklica za vse povsod tam, kjer misijonarji potrebujejo pomoč, pa naj si gre pri gradnjah cerkva, popravilih avtomobilov...
Malgaški cerkvi je istega leta priskočil na pomoč tudi lazarist Tone Kerin, rojen leta 1958 v Krškem. Po mašniškem posvečenju v Ljubljani je stopil k lazaristom in odšel na Madagaskar, kjer je opravljal noviciat. V tem času je deloval tudi kot duhovnik v zaporu na skrajnem jugu otoka, kjer je spoznal vso bedo, ki lahko doleti človeka. Vse te izkušnje je tudi kasneje, ko je prišel v Farafangansko škofijo, vedno znal obrniti v prid ljudem in jim nesebično pomagati. Še posebej so mu pri duši najoddaljenejša področja, kjer je življenje zaradi slabih cestnih povezav še toliko težje in odročnejše.
1987 je v misijone odšel Jože Adamič. Rojen je bil v Argentini leta 1957 (Lanus). Že učenega zidarja je navdušil Peter Opeka za duhovniški in misijonski poklic. Po raznih misijonskih postajah je pristal v Manakari. Poleg vseh drugih zaslug velja predvsem omeniti njegov dispanzer, ki bogato oskrbuje ljudi iz bližnje in daljne okolice.
Leta 1990 je na Madagaskar odšel Mihelčič Franci, doma iz Radovljice. (Ima brata, ki je tudi misijonar v Rusiji) Trenutno župnikuje v Ranomeni, kjer je pred kratkim končal gradnjo župnijske dvorane. Opravlja pa tudi službo škofijskega ekonoma.
Krmelj Janez je odšel v Misijone leta 1988. Skupaj z misijonarjem Jakom Slabetom (sedaj deluje v Zagorju) sta oskrbovala področje Matange. Janez se še posebej trudi za boljši gospodarski razcvet domačega poljedelstva.
Vsekakor pa je potrebno vsaj imensko našteti vse tiste misijonarje, ki so delovali na otoku, vendar tu niso podrobneje predstavljeni, čeprav so nekateri pustili kar dobršen del svojega življenja med malgaškim ljudstvom in za malgaško ljudstvo.
Med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev iz zamejstva in izseljeništva.
Tako so na otoku delovali: Lojze Letonja (sedaj misijonari v Rusiji), Janko Slabe, Rado Sušnik, Helena Škrabec, Anica Tomažič, Babič Cvetka, Blatnik Branka, Cicanek Stanko, Česnik Silvester, Dolenc Marija, Erjavec Janko, Gaberšek Alojz, Gider Jože, Glinšek Janko, Golob Ana, Gorjup Polona, Grošelj dr. Alenka, Jemec Anton, Kraner Franc, Legat Mojca, Malagaj Jožefa, Masle Sonja, Obreza Jože, Oitzl Tone, Rešetič Ana, Rihar Jožica, Rojc Justina, Rožac Ana, Selak Ivan, Sušnik Rado, Šeme Danijela |